Dokler ne ostane škrbina
grizeš.

In tudi potem.

Do brezzobja.

Drobiš.

Melješ.

Sekaš.

Žvečiš.

Do zadnjega zoba.

In tudi potem.

Med otrokom in starcem
brezzobje zaokrožuje
dolgo zgodovino zveri

krvoločnost brez primere.

Celo življenje grizeš
zagrizeš se vanj kot
v steno

ki bi jo rad preplezal.

Zagrizeš se v delo
ki bi rad da te preživi.

Zagrizeš se v osebo
ki bi jo rad preoblikoval
v svojo osebo.

Celo življenje grizeš
najprej mlado potem
vse starejše meso.

Verjemite.

Vaše žitje in bitje
nikakor ni rastlinojedo.

Še beseda meso postane.

Vendar sčasoma
med zobmi nastajajo
razpoke.

Najprej majhne
in potem vse večje.

Luknje v vašem zobovju
ki jih ne more skriti

niti brezhibno bel
nasmeh.

Nekoč boste ugriznili
in zob za zobom
bo odpadel

pred vašimi očmi
in se vam zasadil
nepreklicno v vaš vrat.

Tako je s tem.

Zver ki ste jo gojili
z vašim zobovjem
bo udarila nazaj

in vas z vašim
mesom in kostmi

z užitkom ki ste ga nekoč
gojili sami

na lepem pojedla.

vidzigon