Čakaš.

Vedno prehitro.

In raje bi počasi kaj enostavno

preprostega da se premakne naprej.

Sedeš.

Svet se izmuzne mimo

kot spolzek oprijem in če vstaneš

lahko z glavo butneš v sklonjeno nebo.

Stojiš. Glava ne popušča.

Ne veš zakaj. Niti koliko časa že to traja.

Nekje si zasledil da tek prežene bolečino.

Tečeš. Vse te boli.

Le misli lebdijo kot telesna nebesa

posejana med zvezdami da zviška zreš nase.

Ustaviš. Vse.

Proces se je začel v rešitvi zadnjega dejanja

v katerem najdeš del takšnosti kot si jo začutil pred zavedanjem.

Končuješ. Le en začetek.

Poležeš ga na preprogo zimskega meteža

kot prazen list duše vezan v en sam dah življenja.

Dare Gozdnikar