Lahko bi me rodila volkulja.
Kot mali volčič bi se skobacal
na ta ljubko-nevarni svet.

Porod bi bil lepa stvar.

Žival prisluhne svoji čutom.
In ti se odzovejo.

Tako bi raje tudi večina
človeških mater – po volčje
v tihi intimi s samo seboj.

Namesto po prirejenih
supermarketih.
Namesto po prirejenih
tržnicah.
Namesto po prirejenih
zimskih vrtovih.

Zdi se da proizvajamo
vakuumsko pakiran svet.

A večina bi to še vedno
raje po volčje.

Le da si tega noče priznati.

Večina si to še vedno zamišlja
kot očarljiv tango z mladičem
v toplem zavetju krvi.

Na drugi strani sta še vedno samo

električni stol
in oropano človeško dostojanstvo.

Ljubimo se še vedno v glavnem
tako kot so nas naučili.
Z razkrečenimi nogami.
Kot prevrnjena želva.

Prav tako tudi sprejemamo stvari.

A še vedno bi bila velika
večina po volčje.

Se rojevala po volčje
– v očarljivem tangu z mladičem
v toplem zavetju krvi –.

Se ljubila po volčje.

Po neosvetljenih predmestjih
čutila vonj svojih sokov.

Se zbirala v črede.

In umirala za skupno dobro. Za dobro črede.

Po volčje.

Napetih čekan.

vidzigon