Ta temna gospa(žalost, slutnja smrti, strah, negotovost...itd ,kot si jaz razlagam) je v vsakem od nas, a le redki jo znamo iztrgati v pesem s tako odličnim besedjem kot znaš ti, Kerstin. Res si mojstrica.

Lp A

Narava in človek se ravnata po določenih vzorcih, ki zagotavljajo obstoj in razvoj na ljubi z/Zemljici. Nekatere/nekateri pravzorce občutimo kot linearno progresivne in finalistične, druge/drugi kot ciklične, ponavljajoče se. PS se v tej pesmi nagiba k dojemanju dokončnosti stanja pogoltnjenosti.

V pesmi je kot nit tanka meja med resigniranim tonom retorično zastavljenih vprašanj in dejanskimi vprašanji, ki iščejo odgovor kot rešitev. Človek moderne dobe – laže kot pri sebi – opaža ciklične vzorce v naravi: tudi narava pozimi doživlja svoje stanje pogoltnjenosti v prebavnih globinah »temne gospe«, spomladi pa seme vzklije na zemljino površje. Ta linearno-ciklični vzorec je arhetip, ki je izražen že v prvih pisanih zapisih starih civilizacij, npr. v sumerski mitologiji v soočenju med Inano in Ereškigal, v grški mitologiji v zgodbi o Demeter in Kori (Perzefoni), v Stari zavezi o Joni v kitovem trebuhu, v Novi zavezi pa v zgodbi o Jezusu v grobu in velikonočnem vstajenju.

V tej pesmi mi je še najbližja arhetipska navezava na soočenje med Inano (pesniški subjekt) in Ereškigal (»temna gospa«) v zgodbi o Inaninem spustu v podzemlje. Na neki način Inana tudi res nikoli več ne »zasije« in obleži v »drobu temne gospe«: torej nikoli več v stari obliki/obleki; kar potem zasije, je preobražena oblika Inane. Če arhetipsko vsebino pesmi tolmačim s psihološkega vidika, tako PS kot temna gospa predstavljata osebnost; PS zavestno, a nič več funkcionalno delovanje individuuma, »temna gospa« pa nezavedni del osebnosti, ki golta propadajoče ostanke osebnosti. Temna gospa je res »žalost, slutnja smrti, strah, negotovost«, na kratko rečeno: depresija. Jung depresijo označi pozitivno, saj omogoča posamezniku introspekcijo in možnost prenovljenega začetka: torej vsekakor bodo in so še pesmi, a z novo kvaliteto.

Čestitam za plastično upodobitev temnih občutij, ki slehernika kdaj prevzamejo, pogoltnejo.

Silvana

Čestitke tudi z moje strani!

P.

Hvala za komentarje, tebi, Silvana, pa hvala za poglobljeno analizo pesmi. Temna gospa, katere identiteto si "razkrinkala", me spremlja že tako dolgo, da ne vem, ali brez nje še sploh obstajam; ves čas se dajeva, katera je močnejša, in skoraj natanko pred 3 leti sem začutila, da izgubljam bitko: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/79309/velika_sencna

(Za vse, ki bi morda pomislili, da bo pomagalo, kar sem zapisala v zadnji kitici Velike senčne: ne, ne pomaga.)

Kot si skozi svojo analizo prikazala, gre za nekaj tolikanj pogostega, da se je že zdavnaj spremenilo v arhetip; to mi vzbuja številna psihološka in antropološka vprašanja, ki bodo verjetno še lep čas ostala neodgovorjena. 

Lep pozdrav,

Kerstin

Če se taka stanja pojavljajo ne samo v naravi, temveč tudi v človekovi psihi, verjetno res ne gre zgolj za formalen mimetizem, ampak (vsaj do nadaljnjega) temna gospa opravlja določeno funkcijo v psihološki evoluciji. Krut proces, a naravno nujen, da skozi temno osamo prideš do svojega jedra, v rodovitnem črnozemu. LPS.

Goltam ganjenost...

Lepa ( ampak to ni čisto prava beseda...čestitke...tudi to ne čisto pravo....boleča, znana, sijoča v temi... ...mnogim...to bo :)

Majda

Hvala, Majda!