Na drugi strani je čakala,
prižela ga je v trd Objem,
mu v Samost pot je pokazala
in zdaj še vedno čaka v njem,

da Pot, ki k njej ga je peljala,
razsuje se, izgine v Noč,
da na Onstran ga bo obdržala,
iz njega srkala bo Moč.

Mu Upanje več ne pomaga,
vseeno se še ni predal.
Čeprav bo tokrat njena Zmaga,
do konca Močni bo ostal.

Pod Odrom nemo vanj strmimo.
Saj sploh ne kliče na pomoč!
Ničesar se ne naučimo,
Le eden je, odhaja Proč.

Lidija Brezavšček - kočijaž