Prebledo zelene so moje stopinje
nobena beseda poti mi ne kaže.
Prebarvati v modro vedrino, ki laže
hotela bi, moram, a vse le spomin je.

Prekladam v obzorju okruške postane,
zastiram v mlaj krhke občutke praznine,
pa vendar še čakam na prag bolečine
da spraska mi s hrbta polt, poglobi rane ...

Ker sploh ne skeli več, v brezstišje zapreda
se Mesečev krik, ki še v sebi ga hranim,
okrnjen v drobjene prežemke pogleda.

Za mano greš z mrzlim občutkom pristranim,
da smrt se v življenje nič več ne zajeda.
Neživa sva, več ti ničesar ne branim.

Ko Mesec rodil bo krvave otroke,
ki večno jih bova v brezčasju iskala,
še veš, da pomirjena bova predala
brezsnovni telesi v Dokončnosti roke?

Lidija Brezavšček - kočijaž