Nekdo je premaknil kamen.
Prepričan si v to.
Leta že hodiš mimo njega
in ves čas je ležal tam.
Navadil si se nanj.
Še včeraj je bil na svojem
mestu ob poti. Nepremičen.
Danes napol štrli nad prepadom.
Gams? Popotnik?
Ga je vzela v roko,
z blazinico kazalca
nekaj časa gladila
njegovo kameno strelo
in ga odvrgla?
Ker je težek.
Enkrat se bo dokončno prevalil.
To si že videl.
Spodaj na poti bodo ljudje.
Oče in dva sinova.
Upiralo se ti bo zakričati.
Morda jih bo zgrešil.
Premaknil še en kamen.
In še enega. In še …
Balvani bodo trgali borovce.
Ravnali vasi. Izmaličili struge rek.
Ali pa bo pristal spodaj
v jezeru. Sam.
Pogreznil se bo v mulj,
gledal gor in se spraševal
zakaj se sonce lomi v barve,
zakaj je gora vsa zverižena in razlita
in zakaj ribe molčijo drugače od ljudi.
Najboljša do zdaj, bravo :)
urednica
Poslano:
29. 05. 2016 ob 18:10
Spremenjeno:
29. 05. 2016 ob 18:12
Pesem, ki te po eni strani potisne v gledajoči in razmišljujoči l. s., te potem še bolj vskra v kamen na robu, v možnost padca. Misliti prihodnost v skrajnostih (in vsem vmes), biti na robu in se morda nekoč premakniti - in iskati tisto/ega, ki je negibnost pustil na točki uravnoteženosti ... Pesem, ki deluje kot podoba in kot simbol ... Čestitke,
Ana
Izjemno dobra pesem, čestitam, Kristian!
Morala sem se pre(j)izkusiti pri prevajanju, upam, da ne zameriš, ker te pred tem nisem vprašala ali lahko?
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/113573/prevod_kristian_kozelj_lapidis_lacrimae
Lp, breza
Breza, hvala, hvala, hvala :)
Super prevod je :)))))
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!