Vse se vsako jutro ponovno rodi.
Ko odprem okno se soba shladi,
cudne vročine
Pogled na mesto:Polno ljudi, se jim v zmedi, zelo mudi, celotno mesto se prebudi.
Z avtomobila se odzadi zelo smodi, ko med obracnjem v daljavo, izgine.

Tudi narava se prebuja, 
vidis ptico, ki z sosednje strehe vzleti,
dalec, svobodno v nebo, pogled v njega nam ponuja,
cisto lepoto , da neupam se ustaviti zreti.
Da bi le bil svobodn kakor ptica! Polno misli v glavi.

Okno zaprem, ter se obrnem.
Pocasi korak za korkom stopam po stanvanju, udarim ob mizi in vazo zvrnm.
Jezeno oklevam mojemu dejanju,paniakrim po stanovanju, da le hitro, ne bi pustil sledi.
Sledi? Le koga? Vaze.
Črepinje, ena po ena v smeti letijo, meni se pa zdi ,da spomini nanjo, bolijo.
Pa je šla si rečem, kot vsi , ki me pustijo, osten le spomin.
Ampak nočem,zakaj me vsi krivijo, zakaj sm jo razbil.
Sit sm bolečin.