Neučakana sem,
ko grem po svojih sledeh.
Se bom ujela, če bom sekala ovinke?
Žal naletim na mnoge luknje
v spominu in delam obhode
okoli brezen na brezpotju.
Tako se ne bom nikoli dohitela.
Pot mi zastira megla spominov
na to, kar sem nekoč želela.
Nekdanje sanje, ki so izhlapele.
Brvi, ki sem jih podrla.

V misli si slikam trenutek,
ko sem prvič zajokala.
Materin obraz tedaj in čez mnoga leta,
ko je ugotovitev, da ji ne bom sledila,
zasekala gube v njen obraz.
A nočem razmišljati o njej,
saj zasledujem sebe.
Koga?
Ne poznam se dovolj dobro,
da bi lahko predvidevala,
kadar se sled izgubi med vonji
po zažganih dnevnikih.

Kričim si, naj upočasnim,
da se bom lahko dohitela.
Utrujena začutim nekoga
za svojim hrbtom.
Njena sapa je topla.
Bližje sem si.

modricvet