Bledim v sencah medlih dni.
Spokojno, brezizrazno.
Zavit v scefran rdeč celofan
iz prejšnjega stoletja.
Ostanki pisanih trakov,
razbite zvezde iz raja.
Šel bi, če znal bi, tja domov,
v otroštvo, ki še traja.
Otrpel čas izza zaves
v kotu trepetaje
neslišno in prefinjeno
rdeč težek žamet maje.
Bledim v sencah plahih ur,
v naborke sanj posegam.
Grozeče se oglasi d – mol
in jaz k počitku legam.