Enako roža ne cveti,
spomladi kot poleti,
saj mlada vedno bolj diši,
začela je živeti.
Poleti se še bolj razpre,
da lepše bi cvetela,
od sebe daje vse moči,
da dolgo bi živela.
Ponuja nebu svoj obraz,
naj se iz nje napije,
le v duši plaho čaka čas,
da rosa jo zalije.
A sonce žge in čas beži,
je barva obledela,
za starost pa zdravila ni,
bo kmalu ovenela.
Jesen jo kmalu posuši,
saj čas je odcveteti,
prav rada še živela bi,
a treba bo umreti.
Samo še steblo iz snega
pokaže suhe veje
in mrzel veter stresa jo,
ni sonca da jo greje.
Pop Otnik