Senožete, 22. maj

Ko bo sonce mrknilo za
robom tvojega vzpona,
boš zavil v kakšno luknjo.
Eno tistih starih,
z dušo in letnim vrtom,
na katerem strežejo vso noč.
Prižgal boš presušeni cigarilos
in naročil long island iced tea.
V velikem kozarcu.
V spomin.
Na prastaro izkrcanje.
Na obalo.
Ki ti je vzela vse.
Razen klobuka.
Ki ti ga je že med privezom
snel z glave veter
in ga vrnil oceanu.
"Mrtvi ne pojejo pesmi,"
je imela navado reči po orgazmu.
Tudi pišejo jih ne.
Le zbirajo se in se sočutno
trepljajo po ramenih.
Ko si se nekoč vrnil
(pa samo na tržnico si skočil),
si odprl vrata in je bila
le še sled Chanelovega
parfuma med vonjem
sveže zelenjave.
Takrat si se potem napil.
Tako kot danes.
Negoden za zbiranje. In trepljanje.
Nisi (več) brodnik.
Prej napihnjena oklopnjača,
ki se opoteka in naseda v plitvinah.
Nikogar ne moreš prepeljat nikamor.
Kasneje se boš zavlekel v nek hotel in
izdihnil v ritmu gruljenja cipe trenutka,
v sobi z imenom mrtve aristokratinje
na vratih in latinskim napisom na steni.

Kristian Koželj