Ah, sladkost naj se mi v misli vrne,
jata ptic, oblake črne naj iz misli mojih prepodi,
potem naj se pa k meni ona spet obrne,
ki z balkona kot princeska se smeji.

Srce za hip se mi v prsih ustavi,
korakov zvok in šum okolice iz glave
se umakne; sladkobni vonj nosnice mi premami,
kot da bi z loparjem me po glavi.

In bil bi stal tam in medil se v mislih
svojih, kot otrok pred slaščičarno,
pozabil na princesko z odra, sem, tam nad mano.

Ah blažen naj bo vonj te čokolade,
ki me spominjala bo zdaj na vekomaj
na možne vse pregrehe in naslade.

Tomaž Jevšenak