Ponovno sem dvignila glavo

kot že tolikokrat doslej

utrip me je znova osvobodil

šla sem mimo kletvic brez besed

pogoltnila sem črne poglede

in znova naredila korak

sicer v temo ker je noč

a sem

šla naprej

čeprav v noč

pod tišino luči

in zagledala sem samoto

kako me trmasto gloda

kot bi pes oglodaval kost

tiste zadnje ostanke mesa

in še trdo povrhnjico zglodam

ne, ne boli, je pa zamudno

kakor vedno kadar odstranjujem praznino

med temnimi sencami iščem spanec

pripravljena na sanje

zapiram pogled

objamem blazino izpod glave

in mižim

v brezmejni tišini čakam sanje

pridejo ko pozabim da sem

takrat me zmanjka

in sveta naenkrat več ni

samo čudeži

v katere verjamem

v neki drugi svet

izpod drugačnega oblaka

na nekem drugem polju

rastem z vdihi sanjam

in molčim.

Trajalo bo dolgo

ure in ure do jutra

ko se zdrznem

ob ponovnem pogledu

na nespremenjeno sliko

ki ne uspava.

IŽ-lev