nisi kriv
da ti obraz razpada na
trikotnike polmesece
in okrogle votline
nisi kriv da je zmanjkalo
kruha na mojih nedrih
in časa na mizi brez roba
z obrisi nepretrgane
verige zmot kakršno so izumili
že filozofi v davnini
ne morem kriviti tebe
ki si redko v budnem stanju
in kot mravlja z velikimi možgani
slediš samo svojemu
namišljenemu cilju
nisi kriv
da si prepuščen sam sebi
ko se odločaš o tem
katero ročico boš potegnil
in s katerim odtenkom prebarval
svoje šarenice kadar govoriš
o mrzli juhi gledaš pa
kolesarske dirke na ekranu
nisi kriv da si zapleten
kot labirint v katerem venomer
popravljaš smeri in
sadiš zagrenjeno cvetje
z rokami na hidravlični pogon
z vratom ki se lahko obrača
za tristo stopinj levo
in prav toliko desno
nisi sam nikoli nisi sam
ko si daleč in rešuješ tuje uganke
te ne obsojam
da nočeš pod kirurški nož
ker bi ta zarezal pregloboko
v tvojo duševno identiteto
nisi kriv če misliš
da si skladen že sam po sebi
brez truda in
brez mojega vmešavanja

modricvet