LIMBUS PATRUM
bela smrt kao blagoslov što dotače
Lava Nikolajeviča na zavejanoj stanici
Astapova, zaobljena nežnošću naježenih
jablanova, penje se naviše poput dima
beše tiho i ti nema, zarobljeni beskrajem
beline ruske melanholije breza, otegnutog
plača ađinokaje, kao pred mitarenja starih
ptica ili presvlačenja okraćalih zmijskih košuljica
u snegu tvoji mali gospodstveni tragovi
stopala, predeo pamtljivog hodočašća
mog srca, dugotinjajućeg u pepelu spaljene
biblioteke razuma, krasnoslovlja putopisa
zvezdani svici sa obožanstvenih staza
s pozajmljenim naravoučenijem, kud hodasmo
ja i senke tvojih plemenitih pretkinja, Dafne i Euridike,
krajolici svakodnevnog limbus patrum-a,
gde čekasmo u redu za silaske, u kraljevstva
podzemlja
Ađinokaja = vrsta ruske harmonike
:)
lp, Jagoda
Čudovita pesem, Jagoda!
...in ti, moj metulj, ne moreš tja, kamor gre le moj glas ... ( do konca greha, do konca odpuščanja)....vsakdana...
Objem,
Majda
Krasan je i tvoj komentar, hvala Majda!
lp
Jagoda
Tankočutna in bogata pesem o neizmerljivi bližini z nekom, ki je legel na tirnice, ki je zanetil globoko ljubezen do besede in s katerim čakata na pripust v glblje predele ... pesem, polna simbolike in atmosfere povezanosti, vabi k večkratnemu branju - čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za izuzetni komentar i lep prijem pesme.
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
- 20. 05. 2016 ob 15:13
- Prebrano 779 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 335.63