Nezgrešljivo v uvidu si me videl

kot zrak vidi svetlobo skozi dni

ki so le štetje nanizanih delcev

časa ki ga ni ker je tu če veš da je

vseskozi prisoten a odsoten če

v želji duha ne spoznaš proste misli

njenih vej ki režejo temo na sije sanj

nizi so nastlani v redu kaotičnega

ki si ga spoznal pred rojstvom jaza

pred prostorom maternice ki te je

čaščeno povila in podojila s časom.

Ujetnik svobode svobodno ujet

prostoživeč kot praviš trubadur poet

razpletaš zanke stanj ki so ti jih predpisali

kot nujno zlo ki si ga moral goltati

vsak dan po par tabletk po vsaki bledi jedi

a v temo si brcil s krčem ki se je gordijsko

razklal na rast luči kot korenine v zemlji

ki mezijo s premikom prsti do belega dne

tvojega dne ko si ga ugledal ko si stopil

iz obroča zapovedanih stvari ki so ti jih

ponujali kot rešitev v kletki težav

a rešitev si sam sebi znan objem.

V trenutku hipa si moment razbil

in odstrl podobo ki si jo vase skril

ljubezen dvojine kot potovanje ednine

v množino vsega čez mejo možnega

a možno je vse če iz vsega si en

kot eden izmed mnogih le sam

kot tak premožen s tem kar imaš igraš

in več veljaš v mojih očeh kot sam

si podajalec vida kot metalec žoge na koš

ko skozi mrežo mečeš sveto trojko duha.

Nisva se še videla Vid si most prek teme

a življenju nazdraviva kmalu čez par

vesoljnih zamaknjenosti in vzdihov noči

dihov dni kot večnost ki preži na srečanje

ki se je že zgodilo pred dejanjem usode

včasih sanjaš sanje ki so bolj realne

kot dejansko stanje a banalno nas ni

če ne živimo kot praviš ti živ v živem

da mrtvo omrtvi v mrtvilu mrtvega

da se izlušči prelevi izgine v ničnem

ta vseprisotni Nič ki ga ni v vsem

a je pomalem v marsičem velik.

Najbolj normalen norec kar jih poznam

z lepoto si me ubil in postavil pred

stvarnika golega kot je gola in

brezmadežna tvoja čista duša

včasih se mi zdi da čutiš vse hkrati

da si zrasel kot zvezda v otroštvu vesolja

gladim ti dušo s pozdravi poljubljam jo

v njej spi zrcalna usedlina vsečasja

ki te vodi po prostornem prostoru

videl sem te kako si zajahal smrt

osvobojen razuma odtrgan od vesti

zmešan od čustev zaljubljen v malenkosti

s srcem večjim kot svet utripaš v temini

uvid te je razgalil na horizontu usode

kot nič potegnjen v ravni črti prapoka

presvetlil si se sam vase navzven.

Naj odprto pismo ubesedim v preletu

da skleneš krila Življenja kot metulj

ki je podrl stene z blagim viharjem kril

in kri spolzi iz čiste Ljubezni tvojih žil

kot verzi ki utripajo na srčni traverzi

po kateri se pelješ k svoji ljubljeni

Poeziji in v njej zaspiš kot dojenček

utolažljivo pomirjen saj konca več ni.

Dare Gozdnikar