Oba veva da metulji povzročajo
vihar veva tudi kaj zmore razgaljeni
um ko hoče biti seksi oba sva
trubadurja stare šole ki še zmore
džentelmensko gesto ko žensko
prizna kot subjekt jebeš objekte
in objektivno ko se spuščava
za košutami kot zaprepadena
jelena nad rogovi razkošnejšimi
od krošnje stoletnih hrastov kot
dva bika direktno v rdečo smrt.

Skupaj sva tudi že prekrižala
rogove ti si bil bolj pripravljen
jaz sem okleval kot devica na
prvi poročni večer mencal sem
kot rabelj pri spovedi večina
modrosti prihaja iz srca in se
tudi razbeži kot oblaki po nevihti
distanca je srce slepote in tam
kjer se konča poljub tisočerih
spolov vstane sonce ki obeta
blagodejen oddih od časa vse
to veš ravno tako dobro kot jaz
Žigonov brat po peresu pa vendar
v igri življenja nočeš videti konca.

Raziskuješ trenutek namenjen
pozabi in ga vpleteš v mrežo
besed ki ulovijo morje ribe pa
pustijo pri miru dokler jim škrge
ne potemnijo v pljuča  dokler
ne spregovorijo z jezikom slanim
kot sol na krilih galebov ki tako
kot Galeb letijo s hitrostjo svetlobe
v lasten Nič tako je s tem in ti to
dobro veš zato ne živiš le svojih
sanj ampak končno enkrat sanje
sanjajo tebe kot metulj Konfucija.

Dobro veva da včeraj nisva bila
ista kot sva danes in da je vse
samo trenutek spet ta trenutek
namenjen podobi ki je kraljica
misli in še bolj kot glasba ki
upodablja podobo Niča spet tega
Niča je poezija tista ki je zmožna
seči v ta Nič in ga ponuditi sebi
kot Dar za Drugega to veva oba
in sva zato idiota v svetu ki se
vedno manj prepričljivo pretvarja
da je napreden od duše se ne
zaduši se pridušaš in sežeš
po zraku poln mokre zemlje po
kateri dišiš ko se ljubiš s pravo
žensko svojim Idealom beguncem
v sebi ki te dela tujca v svetu
ki misli samo z želodcem in
katerega edini smoter je dobra
prebava minister za zdravje
opozarja pretirana skrb za
zdravje škoduje zdravju to je to.

Še nikoli se nisva dobila ker ne
rabiva niti besed za Neizrekljivo
tisto trajno med nama ki naju dela
siamska dvojčka matere Pesmi in
očeta Orla ki poje svoj plen že med
letom pa saj to veva oba in to kar
veva ne potrebuje pojasnila veselim
se srečanja v živo verjamem da bo
igrivo ne verjemi Žigonu ker on ni
v bontonu pojedel je sebe zdaj pa
samo še muhe žre ena je padla
v njegovo srce in od pozabe je umrl.

Da ne končava s smrtjo nazdraviva
na Življenje ki edino šteje saj drugega
ni pozabiva na pezo dni in dvignjenih
kozarcev vzklikniva Kdor ni živ ta ne živi
potem pa ti sedeš za bobne jaz pa
odhajam v nirvano svoje psihoze
ki pleše po ritmih noči kot znajo samo
Doorsi ki jim je uspelo odpreti Vrata
v Neizrekljivo brez mamil se je dotaknilo
žil in vzcvetelo v želji ki je cvet podari
ga Ženski ob sebi kot samega sebe
ti to znaš pravi ljubimci znajo pozabiti
sebe v Drugem in to je dobro izhodišče
jutro se prebuja in zaključujem pesem
oprosti ker je konec resen ampak tudi
Vid ni vedno smešen ko pozabi na
bonton na zdravje poslednji trubadur
s katerim potujem kjer konca več ni.

vidzigon