do loputa vrat
ko je razsuto gnezdo
ruvalo korenine

sem verjela

da drevesa

nimajo nog

brez krošnje s pticami
preigravam star napev

na odpadlo lubje

melodija me oblizne
kakor poštno znamko
za neposlana hrepenenja
na neznan naslov

kot da bi mogla proč
zaklenjena z odtisi tvojih vej
s senco ki se plazi preko misli
in ovija
ostanke ženske v drget

da ne slišijo

klitja
snedenih dlani

ko pletem rokavice zanje
in se delam
da jih ni

pi - irena p.