Poznal sem deklico. Želela je roditi
robota, ki bi na ukaz naizust deklamiral
navodila za lastno uporabo in bi ji bil
nasploh koristen, kot kontaktne leče,
kitajske kroglice, luč in teflonska ponev
v enem. Otroci so namreč dragi v tem
času, ko učinek curljanja več ne štima,
saj je curljanje z miz velikih k mizicam
malih že zdavnaj presahnilo. In seveda,
otrok ne smeš prodajat, robote lahkô.

Zjutraj se je prebujala iz robotiziranih
sanj. Med robotskim britjem nežnih dlak
- ostalini predpotopnega praprednika,
med pranjem zob, kuhanjem črne kave,
oblačenjem, med vsakodnevno vožnjo
v službo in nazaj, je ves čas videvala le
robote. Robote videva še vedno, le jaz
je ne videvam več, kajti že zdavnaj se je
teleportirala v svoje lastno vesolje in se
v območju sanatorija prelevila v robota,
povsem identičnega naši obstoječi družbi.

Tomaž Mahkovic