Pohlepno sem vdihnil dozorel svit,
pa so me zaskeleli robovi storžastih ljudi in hiš.
Tako zelo globoko, da sem jih vse razlil.
Čez celo prostorje.
A čim sem nekam plašno
ter nalahno
odpahnil prevelike naoknice baržunastih dreves,
so se vtisnili kakor vzvalovljene sence
širom odklenjene slutnje
tudi v rogovile
današnjega dneva.
Pozijo včasih
Tesnoba ujeta v zelo nežen izraz ... eden od receptov za dobro poezijo
Čestitam,
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!