Pozdravljen metafizik vsakdana
ali nevsakdanji fizik komu še mar
za to ki vestno beleži sekundne
premike razbolele duše v vedno
manj ubogljivem telesu skrčenem
na nekaj erogenih con ki začenjajo
postajati smešne usmiljenja vredne.

Pa vendar je tvoja prizanesljivost
večja od moje sploh si mehkejši
in tvoje nerganje me pomirja ker
me spominja na samogovore s
katerimi sem si lajšal prenapete
mišice ko sem tako kot ti že zdavnaj
pred mano hotel pozabiti nase
na bednost svojega trohnjenja
v pozabi ulic z imeni žensk in
angelov ki so prečkali mojo pot
na križišču s tvojo s tvojimi ženskami
in angeli s tvojo smrtjo ki ni moja
s tebi lastno bednostjo ki ni moja
pa vendar sva priznaj vsaj enaka
če ne ista v tej samoprevari lepote
ki naju prebada skozi čelo dneva.

V marsičem si bil moj učitelj ne da
bi vedel ali hotel ko si rekel da ne
misliš ko pišeš in ko misliš pišeš
nisem te prerasel samo odšel sem
drugam v drugo smer kam sploh ni
več važno in tudi besede niso več
potrebne so kot igle za enkratno
uporabo s katerimi se predoziraš.

Svoje nezavedne sledilce si okužil
s fiziko trenutka spregledali pa so
tvojo metafiziko v totalni odsotnosti
vraževernega balasta s katerim si
polnijo glave od strahu prestrašeni
pisuni in sedaj skupaj hodijo na
monotožne kave in si na poeme
lepijo citate ameriške metafikcije!

Zdaj se poslavljam in grem na
kavo s svojo ženo morda je čas
za čučnikizme morda za metafiziko
kdo bi vedel morda za vstajanje
novega jutra treba bo vstat sprejet
svet za svoj in it naprej si rekel
in večnost je postala manj naporna.