Le kdo

še danes piše

pesmi nežne

kdo ponoči

še v zvezde gleda

proti severnici

da se misel

ne izgubi

kdo še šteje

plamene ognja

ko plameni

in ga trenutki

jemljejo iz časa

manjka ognja

manjka moči

da bi besede

se vrtele v plesu

oznanjale občutke

tiste ki dvignejo pokonci

ki dajo pogon srcu

in elan duši

samotarji

v varni razdalji

pred živžavom sveta

izoliranci vseh vrst

ki preko rešetk

pošiljajo sporočila

za svobodo

otroci, ki bi radi

postali prekmalu odrastli

nesrečno zaljubljeni

ki ljubijo že zamrznjeno srce

in gospodje v letih,

ko čas mineva

in dame v letih,

ko lepota mineva.

Gledam ekran predse

moja zgodba teče

na slepi način

jo praznim

izven sebe

da ulovim

vsaj bežen trenutek

srečanja v sebi,

ko se dvignem

da grem naproti

z upanjem

da pesem

nekdo sliši

da le niso smisli

pometani in brez takta

za ta trenutek,

ki ga zdaj imam.

Staromodna sem

še vedno pišem.

Vem.

IŽ-lev