Umira zvezda

besede trohnijo

zaprti so najini popki

morda sva predaleč

živa meja na sredi

naju razdvaja

rada bi jo podrla

naredila skoznjo luknjo

da te obiščem

da ti znova odprem srce

a meja je visoka

debela in gosta

ni nama zavetnica

ona prestreže

pot ki jo delam do tebe

pot ki jo delaš do mene

ona ti govori

z njo si prijatelj

do zadnje besede

pred spanjem

in jaz, soliram,

lebdim v niču

nabiram praznino

morda sva imela

že zadnjji obrok,

morda sva že spila

najino zadnjo kavo,

morda sva vsaksebi zdaj

na pragu začetka

ne meja,

ostani,

boljše prej kot prepozno,

a vedi da zapiraš vrata

da sreči omejuješ veselje

in samo besede ti stokajo

kar meni ne,

do mene redko pridejo,

do mene imajo distanco

zato odhajam

v samoto vsakdana

v prazno izbo naselim

dolge posteljo

in v bolečini zaspim.

Sama

kot zapuščeni pes.

In vem,

zelena je tvoja barva

ko kličeš

takrat jaz obmolknem

med nama je taktika

in ne glede na nerazumevanje

se nekako celo zastopiva.

Brez besed.

Mimo mene.

IŽ-lev