BREZDNO

 

 

Hodim nad prepadom.

Sprehajam se po morju.

Vrtinčim se v tornadu.

Raztegujem na razpelu.

 

Razklalo me je

od znotraj. Ničemur,

kar je podobno meni,

nisem več podoben.

 

Postal sem povišica

škornja na tvojem

nebeškem podplatu.

 

Postal sem kri

v tvojih vernih žilah,

ki prerašča

mojo anonimno Bit.

 

Moji žulji so prekrvavljeni

s tvojo vedro bližino.

Tvoj orgazem kaplja kot med

z osata drstečih se besed.

 

Begunec v lastni vasi

na polici breztalja sem doma.

In križ, ki ga nosim,

je podoben tvoji zlati hrbtenici,

ki se upogne do

brezdna mojega dna.

 

Skozi mojo neustavljivo

slast kot skozi grlo

zadavljene steklenice

padava v brezdanjost.

 

Nad minskim poljem

plešem tango s črno damo

svojega življenja.

Če bi imela svetloba

toliko črnine, bi zgorela

kakor rdeči čevlji

na Pepelkinih stopalih.

 

V tvojih napetih dojkah

slišim vonj pradavnih sokov,

ki razžira videz vročih ustnic

do kosti spodletelega poljuba.

 

Trikrat si me rodila.

Vsakič si križala moje sanje

s stanovitno gladino Jaza.

Trikrat sem se izmaknil

tvojim goltajočim očem,

ki v trebuhih kitov skrivajo

spomin na zadnji brodolom.

 

In trikrat sem te imel.

Pljunil vate svojo reko

in okamenel kot magma

na tvojih strtih dlaneh.

 

Trikrat si me razbila

in sestavila nazaj.

Pregnetla kakor kruh,

ki vzhaja na polmesecu

do velikosti pritlikavih zvezd.

 

Ko si me zapustila tretjič,

sem vzel nedolžnost

tvojemu slovesu

in v razvratu upanja

globoko v nezavednem Smrti

našel prstan razhodov

na slepih vekah najinih otrok.

 

Zdaj me iščeš

med izgubljenimi predmeti

prehitro kupljenega veka

in me kot vrečke čajev

postavljaš na polico

izgubljenega časa,

v katerem suvereno vladaš.

 

Dokler ne zavrem

skupaj z vodo kot

cvetovi hibiskusa

in v tvojem milostnem

grlu dočakam konec.

 

Ko me preplavi ozvezdje

goltanca, se še zadnjič

ozrem na tvojo vero

s človeškim podstavkom,

ki na prestolu utvar

nečistuje z dvomom

mojega brezdna.

 

Blažena od razvrata

zloženih kril na steni,

sajasti od sveče,

ki vztrajno dogoreva

na brezdanjem prtu

skupnih žrtvovanj.

vidzigon

li

li

Poslano:
12. 05. 2016 ob 07:30

uh, kako močan  vrelec

... prepriča.


lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 12. 05. 2016 ob 04:35
  • Prebrano 645 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 151.2
  • Število ocen: 5

Zastavica