Medtem ko papež tvita svojim zvestim
devetindvajsetmilijonskim sledilcem,
bog niti ne čivkne. In čeprav je slednji
povsod, po mnenju strokovne javnosti,
preživi vse več časa v banki, od koder
upravlja vesolje in svet, ki ga je sicer
v trenutku nepazljivosti podaril človeku.
Tistemu z veliko začetnico. Tistemu
z nešteto oblikami, ki jih gledam to jutro
izpred kavarne, kako hitijo v vse smeri.

Otroški vrtec na vrvici, policistka s prsmi
nemarno stlačenimi v uniformo, gospa
s pankerskim ščenetom na daljinsko
upravljanje do pet metrov, javni delavec
v opravi barve kanarčka, mrkogledi
uradniki s slabo zavezanimi kravatami,
frfotave frajlice, že zgodaj zjutraj vsega
naveličan natakar, ki mi streže črno kavo.

Gledam, gledam in poslušam raznolike
oblike sebe samega. "Ne bom prišla na
pogreb, če boš kdaj umrla," pravi deklica
deklici. "Jebi se!" sikne natakar v črnino
notranjosti kavarne. "Pričela sem se
namerno rediti, saj so me sami joški."
razlaga najstnica najstnici. "Vsi, ki dosti
govorijo, sami sebe potrjujejo," trdi možak
z očali, gručici očalarjev za sosednjo mizo.
Vmes pa žvrlijo vrabci, lajajo psi, hrumijo
avtomobili in zdi se da je nekje rignil osel.

Ta čas, pa daleč stran, v neki drugi deželi,
črnooka mladenka z dolgimi črnimi lasmi,
po zagotovilu njenega očeta, vredna vsaj
dvajset enogrbih kamel, stoji pred vrati
trgovine s spominki, osvetljena s soncem.
Ob vsakem moškem pogledu sramežljivo
zdrsi v osenčeno globino štacune, čakajoč
nekoga, ki bo trgovec kot njen oče in bo,
ne kot jaz, pripravljen barantati z velblodi.

Tomaž Mahkovic