Ostre robove gladim

resne obraze nasmejim

temnim silam prižgem luč

bolečini dajem obkladek

berem pravljice otrokom

in starejše pomirjam

da leta niso grozna

mladosti maham v pozdrav

kakor bi zmagoval včeraj

in dan prebudim danes

da z dvignjeno glavo

zaključim droben začetek

novega dne in grem

kakor vojak ob polnoči

na vajo marš.

 Nekega dne bo prav, ravno prav za vsakogar.

Ljudje se bodo naveličali vojn in tudi lakota bo izginila.

Ljudje bodo spoznali, da si hrano lahko delijo, da ni nujno

vse sam pojesti ali z znanci. Bolezni bodo izginile, ker jedlo

se bo manj a bolj zdravo. Kraljica športa bo dobila svoje

tekmovalce, da bodo prej prišli na cilj. In tisti ki grešijo

se bodo spreobrnili in z dvignjeno glavo bodo šli naprej.

Vsega še bo, resnično (razen če se narodi ne pobijejo

med seboj že prej) samo nas več ne bo.

Na koncu filma o tragediji je zmeraj žalost.

IŽ-lev