sedim na kamnitih kladah

tik pod gmoto belih oblakov

in navzdol - skoraj vzvišeno -

opazujem mesto v malem

strešniki so obarvani rumeno

trava pa se preliva iz temne

v svetlo zeleno kot da bi

moja dlan lahko risala senco 

iz te perspektive je moje telo lažje

in ker sem večji lahko igram boga

vso podstrešje izgine v zvokih

drobnega iskrenja ki prihaja

iz oranžnih in rdečih kljunov

šele ko neka druga dlan zakrije svetlobo

padem iz nevrološke tišine

zavem se da je izza modrine

še nekaj večjega in debelejšega

in da sem jaz še manjši

kot moje črno telo

Aleš Jelenko