Pogled nama je razkrival zelene griče

in sonce je obsijalo teraso, na

kateri sva zbirala pogum.

Stala sva tam, brezskrbna in lahkotna,

saj še veš, kako je bilo,

ti s plameni v očeh, jaz bohotna,

trenutek je bil odblesk resnice

in saj veš, tisto.

Dati in prejeti sva spremenila

v umetnost življenja.

No, saj veš, tisto

čutenje zdaj se zliva v kakofonijo tonov,

hkrati pa stoji v okvirjih

na steni muzeja brezimnosti,

razčlovečeno, razkosano,

brez vsake intimnosti.

Almaya