Saj me razumete, tokrat
enostavno ni šlo skozi.
Tudi tokrat in sicer ne
samo enkrat sem stopil
z boso nogo na ježa, ki
hoče biti podoben meni.

Ni časa za izvlačenje bodic,
ker so se že naselile preko
krvi direkt v srce in križajo
telo ovdovele biti, kaj pa vem,
mogoče sem že prekoračil
svoja leta in že letim neznanemu
soncu naproti, ali pa se še
nisem rodil in potrpežljivo
čakam na priložnost, vsi smo
še vedno oglušeli od
velikega poka, ki noče počiti.

Kot lahko vidiš, imam preveč
časa zase, o Bog in Stvarnik
Vesolja, pred tabo sem kot
nič, ki hoče biti ti, je moje
samoljublje manjše od tvojega?
Si se dal zato, da bi nas vzel
nazaj, ki te vsak dan križamo
v mislih in besedi, rekel bi
amen, če ne bi onesnažil
same besede, vrag me pocitraj!

Izgubljaš ostrino, stari, mi je
zadnjič rekel sin, in moja snov
je oblikovala njegove besede.
Tudi jaz nisem bil imun proti
pohotnim očem, faustovsko
preklet, kihotsko blazen, pa
vendar ni dovolj za razhod
s sabo, kakor še ni čas za
odcepitev od vsega tega.

Sram te bodi, Vid Sagadin Žigon,
kje je tvoja mera, tvoj bonton?
Ponudi raje si bonbon in ne
razpredaj o bistvu mesečine!