Pritaljena toplota,
groba golota,
gledam te miže.
Čakam,
kakor tolikokrat
do zdaj,
da kaj poveš.
Bela zima,
mehka posteljnina,
perje in puh.
Čakam,
kot že mnogokrat,
da zlezeš
iz te lupine.
Tako dolgo
že nisem kadila,
zdaj prav paše.
Zavit v prt
ob oknu stojiš,
poljubim ti ramo,
napotim se domov.
Še eno slovo,
brez slovesa,
še en poraz.
Že sem skoraj
na domačem pragu,
močno prepričana,
bilo je zadnjič.
Priznala bom,
da ne bo več bolečine,
nič več laži,
samo naj mine.
Pokličeš,
tišina,
nato pridi,
nato prosim,
in spet prosim.
In spet grem,
brez premisleka,
brez obzira nanj.
Zaupliv pogled,
zanesljiv objem,
spet se ljubim
s teboj.

roja