Kdo ga ne pozna črni trn iz

pravljice ki jutranjim žilam

krade jutro kdo ga ne zazna

speči grm v njegovi skrbi za

pozabo ki ni le hrbtna stran

spomina majava vrzel med

točkama zavesti nema senca

ki se polasti vsake poteze na

obrazu vsake telesne kretnje

čuječa za vsem kar se hoče

prebuditi da ga s trnom v čelo

prebode ga razcepi na dvoje

da samo del stopi v svetlobo

da samo del sanja sebe živi

sebe kot varljivo celoto brez

preostanka da lahko hodi da

lahko jé da lahko upa zaspi

da lahko sanja in se prebudi

kot da se vmes ni nič zgodilo

kot da se vmes ni zgodilo vse

kar se je imelo zgoditi s trnom

v prsih nikoli zakrpano luknjo

v katero kot bi se dogovorile

padajo stvari s sposojenimi

imeni za dan svetlobo jutro

nasmeh na obrazu žareče oči

drgetanje razgretega telesa

med plesom v dežju občutek

ko stisneš otroka k sebi kot

bi bilo zadnjič in v njegovo

mehko sredico ne da bi vaju

bolelo počasi kot kak vestni

vrtnar vse svoje trne zasajaš.

(iz zbirke Drevored, LUD Šerpa, 2010)

vidzigon