Okoli mene stojijo drevesa, pokončno
kot, da so ravnokar zrasla iz tal;
okoli mene je le šum gozda
in dežja
in drget mojega golega telesa.

Črn dežnik
in rumenkasta barva telesa
kontrast
po kateri polzijo kapljice
vode
do korenin
golega gozdnega telesa.

Vsi smo eno;
jaz in narava.
Vsi čutimo eno;
voda in zrak in narava …

Stojim pod dežnikom
kot moker ptič, ki otresa peresa
v meni je praznina – luknja,
ki išče dotik
drugega telesa.

Dež pada in pada
dežujejo moje misli
mah pod mojimi nogami
na mah se premisli
in me objame.

Veje se dotaknejo mojega telesa
in praznino zapolnijo trdne, naravne oblike;
nič ne boli, je le mehkoba,
dotik v meni
dotik drugega telesa.

in dež