Preplesal je plesalce.

Utišal pevce.

Jokal brez razloga

in tako zarohnel,

da bi se še Lear

ustrašil lastnega lika.

Kot Narcis se je zaljubljal.

ko pa je opravil vse

za snubitveni obred,

je nevesta z grozo spoznala,

da je bil že zaseden

z lepoto lastnega jaza.

Verjel je v usodo, ko pa je ta

splavala po vodi, je rekel,

tudi prav, zgradili bomo ladjo,

pesmi v moji glavi bodo razprle

jadra, vi pa boste veslali.

In šli smo jo iskat.

Šli smo daleč, predaleč,

da bi lahko mirno še pristali.

Ko smo jo končno ujeli,

je kapitan ustavil in rekel,

usoda je zdaj v vaših rokah.

Strgali smo mu našitke,

in ga v ponošeni suknji

postavili pred zid.

Pa tako blizu smo bili,

je še rekel, in neme sence

vojščakov so mu še poslednjič

salutirale v slovo.

vidzigon