Pustili so mu živeti na obeh

straneh, da je nosil ranjence

na plečih, da je hranil zveri

in jih zapiral v kletke.

Če je spustil ranjenca s hrbta,

so ga vrgli zverem, in če so

ga te preveč pogrizle, so si ga

naložili na rame in ga odnesli.

Drugače pa je bil dosti sam,

hodil je po tračnicah med eno

in drugo utvaro in čakal na vlak,

ki ga ni bilo, da ga odpelje.

Zveri so ga tako vzljubile,

da so ga hranile zaprtega v kletki,

in še bolniki so ozdraveli,

da so mu lahko odstopili ležišče.

Dopuščal je vse, tudi kar

od njega niso hoteli, zato so mu

nekoč odprli lobanjo, da bi

v njegovih mislih našli vsaj

sled obupa, a namesto tega

so globoko spodaj v notrini

ugledali igro malih belih

zajčkov v pleteni košarici.

vidzigon