V praveku (pred spočetjem) si načrtovan;
lep, velik, spoštovanja vreden bog,
z odlikami, ki jih ne more imeti vsak;
le ti, ki si edinstvene boginje delo
in ti usojeno je biti vse, kar drugi niso.

Potem pa se rodiš ves rdeč, zmečkan
in serješ podse, tuliš tja v tri dni,
ne čmrkneš pravočasno 'mama',
se plaziš kakor črv in ne shodiš
v za izjemneža primernem času.

Postajaš vse bolj nekdo drug,
škart, del zarote, sabotaža;
ne gre ti matematika in si divjak,
ljudje ne vzljubijo te, kot pritiče
vrhunsko narejeni umetnini.

In razočarani boginji se zazdi,
da si zamenjan bil nekje na poti
pa loti se popravkov, restavrira,
vse sile vpne in družbeno pomoč,
da bi rešila te in svoj ugled nesporen.

Po mukotrpnih letih vestnih popravil,
nastane končno nekaj iz tebe,
kar je podobno tistemu kar je
bilo že zdavnaj v načrt vgrajeno.
In če si moder kmalu tudi sam

dojameš, da postal popoln si in dovršen,
primeren, zveličaven in bogu po volji,
da drugim si enak, enakovreden,
tudi takrat, ko se za hip zaveš,
da si edinstveno našemljen vase.