hladni, nedotakljivi zvoki. vesolje
se širi brez mene. zadnjica na
re-use stolu. pa mobilni aparat in
(pre)potrebno pivo, ki ga ni.
v zenicah se zrcali bela žoga.
in prepotena telesa. v njej
so najbrž še vedno shranjeni
spomini na shujšane postave;
odvečne kilograme smo pridobili
med vožnjo na trideseti klanec.
še vedno pa sanjam. o brezglavih
kuščarjih, vročem soncu in
jagodah v šortsih. zdaj, ko pišem,
je praznina res neskončna.
in jaz sem vedno trši. kot stol,
ki v tišini vztraja pod mano.
Super! Tudi, če je namerno tako napisana, s tistimi x kot ž-ji vmes itd...
Lep pozdrav Dare
O, jelenko! Dobra pesm. Hvala ker si jo objavu. Tisto s stolom je en tak super fini surprajsili~ LP, Talita jaguar<3 xoxo
Dare, hvala! Hm.. očitno pisava kriva za x-e. A je zdaj bolje? :-)
Talitha, najlepsa hvala ;-)
Za trenutek naj odloži delo in se usede na čakajoči stol brezglavi kuščar ... mogoče čestitka za kakšno okroglo obletnico, če se ob nedeljah še slišijo takole iz radia. Kot spomin na poletno igro odbojke v vesolju, ki se širi v neskončni hlad, dokler bela žoga in živa mivka še odsevata na robovih črnih zenic.
Do takrat naj pesniško pomladno belino zapolnjujejo entitete s pripadajočimi nogami, ki se vedno nekje končajo: ali na tleh ali pod sedalom. Zanimivo, da naj bi noge predmetov stale pri miru, noge živih bitij pa se gibale. Včasih se tudi bitje tiho zlije s podstavkom.
Sicer pa dobra pesem o razpetosti človeka med gibanjem in mirovanjem, danostmi in načrti, o tem, kaj definira obstoj pesniškega subjekta.
Čestitam,
Silvana
Silvana,
najlepša hvala! :-)
LP,
Aleš
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleš Jelenko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!