Maestrál

Danes je mirno.
Skoraj nepremično modro.
Kot da še ni bilo predrto. Nikoli oskrunjeno. Še pobožano ne.
Napneš laks. Obtežiš ga s svincem.
Preveriš, če je dovolj navit.
Zabrenči kot ukulele z razklanim dnom.
Navežeš še trnek. Konico pogladiš z blazinico prsta.
Priteče kapljica krvi kot na ponedeljkovih kapilarnih
odvzemih na hematološki kliniki.
Dovolj je oster, da se bo zaril globoko med škrge.
S kamnom zdrobiš prvo dagnjo. Meso nasadiš
na trnek v trojnem S.
Odpreš varovalo navijalke.
Palico zavihtiš preko ramena. Vržeš.
Trije metri … pet metrov … deset metrov …
… top, zamolkel pljusk.
Desni kazalec položiš na laks.
Zlekneš se v zložljiv naslanjač s kamuflažnim vzorcem.
Iz hladilne torbe vzameš mrzlo pivo.
Narediš dolg požirek. Oči ostanejo zaprte.
Kazalec na laksu preži kot sestradan jazbečar.
Morje diši.
Sol diši.
Borovci dišijo.
Motorno olje, ki ti že dva meseca po kapljah
odteka iz avtomobila, diši.
Celo poceni krema za sončenje, SPF 50,
iz Drogeriemarkta – diši.
V nekem trenutku razumeš Santiaga.
V kolenu te zaščemi kot Ahaba pod leseno nogo.
Vse čute si pretočil v konico enega kazalca –
kot tisti indijski saddhu s Travel Chanela, ki se že
trideset let koncentrira samo na občutek na koži
pod desno nosnico ob izdihu.
Trzne.
Sunkovito potegneš nazaj.
Če narediš pravilno, začutiš, kako ost
predre hrustanec in se zarije v možgane.
Navijaš.
Pod gladino se prvič srebrno zalesketa.
Še navijaš.
Cipelj.
Izpuliš kovino iz možganov.
Raztreščiš drugo dagnjo.
Nasadiš v trojnem S.
Medtem je cipelj nehal hlastat.
Oči steklenijo.
Tik preden spet zalučaš, ošineš obzorje.


Mirno je.
Skoraj nepremično modro.

Kristian Koželj

Komentiranje je zaprto!

Kristian Koželj
Napisal/a: Kristian Koželj

Pesmi

  • 21. 04. 2016 ob 14:03
  • Prebrano 741 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 191.83
  • Število ocen: 6

Zastavica