klokotajo penice
v ulja končnice
na slaka zvončice
zabrènklja še piš
kot skrhana lajna
vetróvja ta drajna
preganja meglice
iz ilnatih niš ...
v ščavju samote
brnežu dremote
lapuhovje se mije
v deročini brzic
čvrljajo sinice
kot šumi kotlice
v krošnje privablja
jih plavje modric ...
na malnu zidovja
čez klaftre bukovja
skoz' line oglene
tiho stope ječe
a škarniki stari
v mahovja opravi
dremavo v mlinščici
spokojno leže ...
še tostran parobka
utone mi potka
med grčave trnoske
in tepke trepljaj
kjer brezčasje ujamem
v njemu postanem
dokler ne izginem
v brezpotju onkraj ...
Sašo,
izredno lepa pesem, lepo naslika ... :)
Sonca ti želim
A.
Sem vesel, da ti je všeč, Gospodična. :-)
Lp, Sašo
Zaželela sem si potepanja čez ta okusni TOSTRAN....ga grem iskat:)
LP,
Majda
Ti kar, Majda, uživaj ... :-)
Lp, Sašo
Razpadanje, ki mu je priča (pre)raščen jezik, slikovite podobe, ki kar vodijo v spoznanje o lastni minljivosti, čestitke,
Ana
Lepa hvala, Ana, za tako pozornost in seveda prijetne besede komentarja.
Lp, Sašo
pesem, ki je vredna pozornosti, Sašo; še enkrat
iskrene čestitke in
lp, koni
Koni, prav lepa ti hvala. :-)
Lp, Sašo
Sašo, lepo kot vedno, moje čestitke, čeprav nekoliko pozno, pa res iz srca.
Lp, Lea
Nedvomno sem zelo vesel pohvale, Lea, ki skozi veličino tvojih izvrstnih haikujev še lepše poboža; da se oplemeniti skozi srce pa ... le kaj bi sploh dvomil o tem. :-)
Lp, Sašo
Lep hvala, Ivan; sem vesel, da ti je všeč! :-)
Lp, Sašo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo Zorc Florjanski
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!