z nemirno roko si je pesnik obrisal nos: zlo je

integralni del duše. ožilje vesolja diši po mrzli

melanholiji in vsak fičfirič se že zna prepričati,

da smrti sploh ni. pa je: smrt je prasica, ki se

vedno prikrade od zadaj in napade takrat, ko

si premalo pripravljen, ko si z nogami zazidan

v beton srca. ko brskaš po svojem sodobnem

mišjem gnezdu, se začudeno sprašuješ, zakaj

vanj prodira črna tvar svetobolja, mehujasto

lepilo jalovega sprenevedanja. in ko se tvoj

pepel raztrese po zasmrtju, si ne moreš več

priznati, da pravzaprav nikoli nisi bil res živ.

Dani Bedrač