Tisto, kar z roko seže vame,

obmolkne, hodi gledat ta moj kraj,

temno valovanje sanj.

Utrujenost,

med vračanjem sem le molčeča ženska.

Svet, ki se nagiba za mojimi očmi,

popolnost tišine v sončnih barvah.

Bojim se, ko se dotikam naseljenih hiš želja,

povezanih niti neskončnih postaj.

Vračam poglede slikam teles,

sivim lasem,

nasmehom v gostem gozdu obrazov.

Pod zvezdnim nebom

prižigam vžigalico za vžigalico.

Nobeno znamenje ne kaže,

da ne smem leteti kot otrok.

ob potoku - Majda Kočar