Obožujem klasiko,

kadar sem takšne volje,

da nimam prave ustvarjalnosti,

niti kakšnih preprostih idej,

ki me kakor povprečneža

postavijo pokonci

z znanimi besedami,

ki avtomatsko pomirjajo,

če se jih le ne naveličam.

Vsak novi dan je napredek,

da ga znova dočakam,

da gledam v prihodnost,

se naslonim na barvane zidove,

ki jih mladi počečkajo,

da dosežejo svoje sanje,

da srečni hodijo mimo

s starimi grafiti,

ki jih imamo radi tudi starejši.

Lovim včasih besede,

kadar vem, da se pričakujejo,

ko sem z znanci

in enostavno moram govoriti.

Včasih utihnem

včasih ne bi najraje rekla nič,

samo gledala bi v novi dan,

prečkala staro ulico

kadar ni nobenega avta

in šla bi po stari poti.

V miru, v tišini.

V času, ki odhaja.

Sprejmem sonce

in ničesar ne rečem.

Hodim po samotnem polju.

Sama.

Kakor utišana od besed

gledam mimo vsega.

IŽ-lev