včasih se preoblečem v opico in zganjam vratolomne
norčije, polne tradicionalnega svetobolja. podplate si
premažem s plastiko empatije in se s svojimi podlimi
očmi zazrem v prirojene bradavice razpadajočih ljudi:
sem angel, ki se je odrekel nebesom zgolj zato, da bi
smel nekaznovano prhutati skozi gosto peno jutranjih
prispodob in zamujenih priložnosti. s svojim orodjem,
skovanim iz sanj, lovim slino, ki se mi čez noč nabere
pod gubami vek in iz nje spletam polnozrnate pesmi
za ljubitelje sofisticiranih literarnih stripov. ko je tudi
to mimo, se zapredem nazaj v svoj zajčji kokon in si
prikimam, da sem še vedno tisti, po katerem je vse.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!