Tirov pet in trije peroni,
Med zelenjem, v tri smeri;
Krvni bratje, črni vagoni,
Njih koraki v dni in noči.

Veter somov čez Prskočíne
Nosi duh, esenco krví;
Druge še sedmere prvine
Dušo vozijo na potí.

Kaj so tvoji čŕnjeni lasi,
Poleg sebe, zakrivali?
Z dimom, v zraku, razkužila si,
Kaj še, poleg svojih skrbi?

Čákala, v železnem težišču,
Si domače rast krví;
A pri Kínclu in na igrišču
Ta boginje druge častí.

Kliče glas te upanja mračni,
Prej opevan od vezi;
Tresejo se sxvelarji tračni,
Njemu v čast, ki um ti drži.

Pride vlak na drugem peronu,
Da ujame s prvim se;
Vleče te v korakanja tonu,
Med valkíre vabi te.

Lépo truplo sekajo tiri,
Duše bit je, da častí;
Kakor v Zaratústre maniri,
Hči najlepša njemu si.

Zxaegz