Jesenski veter, kam, le kam odhajaš?
Na otok, ki se dviga nad valove,
Med s tropskim dežjem močene gozdove?
Na otok topel ne, ker se ohlajaš,

Presuh, jesenski veter, si za trópe.
Ne greš v gozd tropski in ne na otoke;
Drugam ti pot kažó Stribóga róke,
Na hladni sever jutrove Evrope.

Greš v Novgorod, ob Ílmensko jezêro,
Kjer zadnji še po znanem svetu znani
Borijo modrooki se Slovani
Za slavnih jih Bogov, očetov vero.

Stojijo slavnih tam Bogov idoli,
Od Dájboga, Zimárgla in od Stríbe,
Okoli drugi še krasijo hribe,
Perunov pa najlepši je okoli.

Je Dóbrinja, ki ROD mu več ni sveti,
So spremenili zdrav mu um v peklenski
Lastí je tuje željni sli helénski,
Hotél zid Novgoroda ga podreti.

Možje so mestni tam imeli véče,
Prisegli so, da Dóbrinje spustili
Ne bodo v mesto, ki so ga zgradili,
Da njih, katerim v čast gorijo sveče,

Ne bodo mu v uničenje pustili.
Jih Dóbrinja podkupiti poskusi,
Zaman so, ker se niso dali Rusi,
Pred zidom kupi od srebra svetíli.

Medtem ko drugi véče so imeli,
Na robu tam se Novgoroda grada
Sta srečala ljubimca ena mlada.
Večer je bil, več ptiči niso peli,

Nad njima luna bežna je sijala,
Na hitro morala se posloviti
Sta, moral on na véče mestno iti,
Na mestu istem ona bo čakála.

Na véču svečenik takole pravi,
Mu Solovej ime bilo je dano,
Da Dóbrinja prišèl bo zjutraj rano,
Da dobro zid se naj na to pripravi,

Če kdo odpreti hoče mestna vrata,
Kdor vidi ga, takoj ga naj ubije,
Nobenega usmiljenje ne krije,
Pa naj že gre za sestro ali brata.

In vojvoda se Ugonaj na vranca
Takoj povzpne, po mestu naokoli
Veli: 'Sramoto vidijo idoli
Naj ne, da v zemlji večnega se spanca

Sinovi Slave moramo manj bati.
Pred dolgo časa naši so očaki,
Zdaj v pesmih nam opevani junaki,
Hoteli prej na vekomaj zaspati,

Kot da sramota pade na Bogove;
Več vreden nisi, če častiš, od praha,
Ga tujega bogá, ki je od straha.
Na boj pozivam Slave vas sinove!'

Zvečer se on sprehajal je po cesti,
Pa tam je ni, kjer sta se domeníla,
Na zmenek je gotovo pozabíla,
Pogleda tja po glavni mestni cesti,

Zašla je luna skoraj že za hribi;
Zagleda senco čudno, kjer so vrata;
Je skoraj za bregovi luna zlata;
So sence vidni mu edino gibi.

Pa prime meč, nad senco se požene,
Z zamahom sredi trupa jo zabode,
Ulije curek se rdeče vode
In kretnje ni od trupa več nobene.

Kdo je hotél odpreti mestna vrata?
Obraz ne vidi, k luni ga obrne,
Ne vidi ga noči zaradi črne,
Pa vidi zdaj od las ga tja do vrata.

Obraz zagleda, more ne verjeti,
Ubil ljubezen svojo je pred vrati,
Je govoril tako ji luni zlati:
'Zakaj, zakaj je morala umreti?!

Bi videl jaz, če bi jo osvetlila,
Da ona se pred vrati tu sprehaja,
Da človek ni, ki narod svoj izdaja,
Življenje zdaj po krivem je zgubila!'

Pa luna žarke nižje dol po vrati
Spusti, okoli vrata on zagleda,
Da krive tožbe luni se zaveda,
Zagleda križ okoli vrata zlati.

Idolov ni do drugega večera,
V narasli reki plavajo njih deli,
Oskrunjeni, razbiti, izgoreli,
Več v Novgorodu ni slovanska vera.

Med njimi tudi njega truplo plava,
Ga reke mrzli nosijo valovi;
Mu vzela je, to vèjo le Bogovi,
Življenje roka žalostno čigava.

Zxaegz