In zemlja

je postala posoda

s trajnico,

lahko me potegneš

na svojo stran,

lahko name obesiš krpo,

da se mi usloči vso cvetje

kolikor ga moje steblo ima,

zato ne zmorem biti brez tebe

brez vode in zraka

brez tvojega premika,

smeha in tihih besed,

ki hranijo moj svet.

Gosti zrak rine

v moje steblo,

ko tvoje besede mirijo.

Potujeva

jaz k tebi,

ti k življenju.

Novi obrazi

se ti vdano nasmihajo

in jaz te čakam,

kakor pomlad na metulja.

IŽ-lev