V novo jutro se spet
prebujam sam,
ker nekje v srcu še
živiš, kot rahel bled
spomin v jutranji megli.

Tvoja slika še na omarici
krasi moje žalosti,
ko tesno stisnem se
k tebi v objem, ker
še nisem si priznal poraz,
da od mene k drugemu si odšla.

Tvoje srce ljubeče
me zapeljalo je nazaj v sanje,
ker še vedno iščem te
okoli sebe dan za dnem,
ker ljubim te nadvse,
moje srce ljubeče le zate
tiho bije in se krči od žalosti,
ker še nisem priznal si poraz.

Moja solza te ne bo vrnila
k meni nazaj v objem,
to žal prepozno sem spoznal,
a še vedno nekje z delom srca
tvoj bom ostal.

Bila si mi vse kar imelo
je to drobno življenje,
bila si kakor list v vetru
in vzhajajoče sonce v novem jutru,
ker še vedno ostajaš tu z menoj,
ker si še nisem priznal,
da si od mene odšla
in drugemu dala svoje srce.

Ti veš, da si nisem
priznal še ta poraz in za vedno
ostala boš moja edina ljubezen
po kateri dan za dnem hrepeni moje srce.

Dragan Ignjić