Moram te prebrati vsaj dvajsetkrat.
Na listu, polnem žil, lebdi vonj pomladi.
Ni potrebno širiti nosnic, da ga zaznam.
Še ko zadržim dih, ne izgine.
Zame si nazobčal robove,
podaljšal pecelj in zgladil skorjo.
Drsim skozi preplet besed, a ne poslušam.
Če boš ostal na temni strani lune in
v njen prah izrisoval ornamente,
glasovi ne bodo našli prave smeri,
ko te bom čakala pod vrbovjem.
Si na drobno popisan list,
za nevidnim črnilom se skrivaš
in upanje je kot med na jeziku.
Ko boš hodil preko nemirne vode,
se nikar ne ustavljaj, da bom lahko
zagrebla ostanke glinenih izdihov
pod utripajoče korenine.
Vate se bom izpisala do konca.

modricvet