Ko umreš in umre, kar mora umreti

in vse tisto kar noče več živeti,

te vleče tja, kjer ni nikogar, le smisli se lovijo,

kakšen tu pa tam zganja celo histerijo,

mogoče boš tistikrat bolj živ kot si kdajkoli bil,

boš le sij, energija ali masa,

ki se gnete in pase na obronkih časa.

Ko umreš in umre, kar mora umreti

in vse tisto kar noče več živeti,

se tisti, ki ostanejo, sprašujejo;

zakaj se v naravi skrivajo

sredi maja s snegom v zraku,

ko boš hodil po mestu, ki ne bo most,

le simbolna slika, ki kaže prehod

od tu in tam prek nekdaj do nekoč,

se ob tem, ko se zaveš, da nisi, da si nem

in se pokažeš še drugim stvarem,

mogoče umrejo preostali, rastlinje, živali,

vse vode, ves svet in vesolje,

ko ukine vse nove finte in stare hibe.

Ko umreš in umre, kar mora umreti

in vse tisto kar noče več živeti,

se mogoče naposled zbudiš, pretegneš,

obriješ, spiješ kavo in greš v službo

in zagledaš sebe, kako izginjaš,

ko se stisneš v podobo vseh,

ki so bili kdaj ob tebi,

od ljubljenih do izgubljenih

in znova priljubljenih.

Ko umreš in umre, kar mora umreti

in vse tisto kar noče več živeti,

v drugih sanjah drviš v središče

vseh stvari, ki vse težje jih krotiš

in le čakaš, da znova se zbudiš,

uzreš lastno voljo iz leta 1972,

se pomanjšaš mikroskopsko,

da potuješ subatomsko,

plešeš s kvarki in protoni,

fotonsko siješ in skupaj zvlečeš

dogodkovne niti kot harmonije gravitoni.

Kaj naj človek z življenjem?

Ne vem, a ko umrem,

vam vse povem.

Dare Gozdnikar