VOTLA KORALA
Če se
sebe ne bi bala,
bi že šla.
Tja.
Za mano bi ostala
ti in ta obala.
Pregriznila bi
krik tekoč,
a se bojim
svojih mrzlih rim.
Prasket gasim
kot že nekoč
in drob mirim.
Zato sem tu.
Še bom, še.
Ne boj se.
Primrznjena na morje
v nestvarnem upanju,
ne čisto vsa v snu,
lebdim.
Več ne bežim.
Korala mala.
Postajam votla
in bom slani
led držala.
Vse večnosti
zdržala.
Molčim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 21. 02. 2009 ob 15:30
- Prebrano 695 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 355
- Število ocen: 35
